Ko počijo mehurčki, to pripelje do posojilnega krča, prisilne likvidacije sredstev, deflacije in uničenja premoženja, ki lahko doseže katastrofalne razsežnosti. V deflacijskem okolju lahko nakopičeni dolgovi potopijo bančni sistem in gospodarstvo pahnejo v depresijo. To je treba preprečiti za vsako ceno.
To je mogoče doseči tako, da se ustvari denar, ki deluje kot protiutež skrčenju ponudbe posojil, da se rekapitalizira bančni sistem in da se nadzorovano odpišejo dolgovi ali da se ti knjižijo na nižjo vrednost. Največji učinek je pri tem dosežen, če se ti trije postopki združijo. Za to pa je treba ubrati politiko korenitih in nekonvencionalnih ukrepov.
Če so ti ukrepi uspešni in se ponudba posojil začne povečevati, bo deflacijske pritiske zamenjal fantom inflacije in oblasti bodo morale presežek denarja v obtoku izčrpati iz gospodarstva skoraj tako hitro, kot so ga vanj načrpale. Od teh operacij bo še bolj kot prva težka druga, in sicer v tehničnem in političnem smislu, toda druga možnost - svetovna depresija in svetovni nered - ni dopustna. Razmeram, ki so daleč od ravnotežja - svetovni deflaciji in depresiji - se ni mogoče izogniti - razen če najprej ne izzovemo njihovega nasprotja in ga za tem zmanjšamo.
Trdnost dolarja in vzrok zanjo; evru je sapa hitro pošla Prizadevanja, da bi ameriško gospodarstvo do vrha napolnili z denarjem, bodo na težave trčila na dveh frontah: pri valutnih tečajih in obrestnih merah. Dolar se je znašel pod pritiskom že zgodaj v zdajšnji finančni krizi, a se je medtem, ko se je kriza zaostrila, izdatno okrepil.
Dolarjeva trdnost ob koncu leta 2008 ni bila posledica povečane želje po posedovanju dolarjev, temveč njegove težje izposoje. Evropske in druge mednarodne banke so si nakupile veliko v dolarjih denominiranega premoženja, ki so ga financirale na medbančnem trgu; in ko je trg presahnil, so bile prisiljene kupovati dolarje. Hkrati so obrobne države imele v svojih rokah veliko v dolarjih denominiranih obveznosti, ki so jih morale odplačati, kadar jih niso zmogle revolvirati.
| Zaradi delovanja vseh teh nasprotujočih si silnic lahko pričakujemo nastanek divjih valutnih nihanj. |
Trend se je začasno obrnil ob koncu leta 2008, ko so zvezne rezerve znižale obrestne mere na tako rekoč ničelno stopnjo in se odločile za politiko kvantitativnega sproščanja. Evro je doživel eksplozivno rast, vendar mu je sapa hitro pošla, ker je evrsko območje pridelalo lastne notranje težave. Vsesplošni izgredi v Grčiji so opozorili na mučno razmere v južnoevropskih državah - Španiji, Italiji in Grčiji - ter na Irskem.
Duh weimarske republike Obrestne mere za blagajniške zapise so se za te države zvišale, ocene njihove posojilne sposobnosti znižale in razlike med donosi njihovih državnih obveznic in donosi nemških obveznic so se povečale do skrb zbujajočih razsežnosti. Evro se je gibal navzdol vse od začetka leta 2009 in mu je šlo celo slabše kot britanskemu funtu.
Nemčija in Evropska centralna banka gledata na težave, s katerimi se srečuje svetovno gospodarstvo, drugače od preostalega sveta. ECB deluje po asimetričnih načelih: po statutu se mora ukvarjati z ohranjanjem cenovne trdnosti, ne polne zaposlenosti; v Nemčiji je še vedno živ spomin na podivjano inflacijo v weimarski republiki, ki je pomenila uvod v nacistični režim. Oboje deluje kot varovalka proti fiskalni neodgovornosti in neomejenemu ustvarjanju denarja.
| Težko si je, čeprav je mogoče, predstavljati, da bi ameriško gospodarstvo v prihodnjih desetih letih doživljalo tri- ali večodstotno stopnjo rasti. |
To bi moralo biti v oporo evru kot ohranjevalcu vrednosti, toda notranje napetosti v Evropi delujejo v nasprotni smeri.
Razmajani temelji maastrichtskega sporazuma Bančnega sistema v Evropi ne ščiti nikakršen vseevropski mehanizem in vsaka država mora ukrepati sama zase, kar pa poraja dvome o tem, ali so to sploh sposobne. Je dobro ime Irske dovolj dobro? Ali ECB lahko sprejme državni dolg Grčije kot poroštvo in gre pri tem prek določenih meja?
Temelji maastrichtskega sporazuma se majejo - če težav, s katerimi se soočata Velika Britanija pri zaščiti svojih prevelikih bank, niti ne omenjamo. Medtem ko se državni regulatorji trudijo zaščititi svoje lastne banke, utegnejo škodovati bančnemu sistemu v drugih državah. Sčasoma bodo morale različne nacionalne vlade varovati druga drugo, vendar jih bo v to uspela prisiliti le skupna nevarnost.
Imetniki premoženja se utegnejo po varnost čedalje bolj zatekati k jenu in zlatu, vendar utegnejo trčiti ob odpor oblasti - v primeru jena prej kot zlata. In potem bomo priča natezanju moči med iskalci varnosti in tistimi, ki morajo uporabljati svoje rezerve, da bi sploh lahko ohranili svoje poslovne dejavnosti. Zaradi delovanja vseh teh nasprotujočih si silnic pa lahko pričakujemo, da bodo nastala divja valutna nihanja.
Nekaj stvari bo tudi dobrih Takoj, ko bo gospodarska dejavnost v ZDA oživela, bodo obrestne mere državnih obveznic verjetno strmo zrasle; zares, krivulja donosnosti bo zaradi pričakovanj verjetno začela naraščati. Kakorkoli že, dvig dolgoročnih obrestnih mer bo verjetno zadušil okrevanje. Možnost, da bi občutno povečanje denarja v obtoku utegnilo povzročiti inflacijo, bo verjetno pripeljala do obdobja stagflacije. Toda to bi bil odličen, zaželen izid, saj bi to preprečilo obstoj podaljšane depresije.
Težko si je, čeprav je mogoče, predstavljati, da bi ameriško gospodarstvo v prihodnjih desetih letih doživljalo tri- ali večodstotno stopnjo rasti. ZDA imajo na svojem tekočem računu kroničen primanjkljaj, ki je na svojem vrhuncu presegel šest odstotkov BDP. Tega ne bo več, a bo to za sabo pustilo breme zunanjega dolga, ki ga bodo še bolj povečali proračunski primanjkljaji v prihodnjih nekaj letih. Poraba se mora kot delež BDP zmanjšati.
Sektor finančnih storitev, ki je bil najhitreje rastoč segment gospodarstva, se bo skrčil. Zaradi čedalje večjega upokojevanja tako imenovane baby boom generacije, so demografska gibanja ubrala neugodno smer. Vse to so negativni vplivi.
In kaj lahko pričakujemo dobrega? Bolj pravično porazdelitev prihodka, tako v notranjem kot mednarodnem merilu. Boljše socialne storitve, vključno z izobraževanjem. Tvorno energetsko politiko, ki bo spodbudila naložbe velikega obsega v nadomestno energijo in varčevanje z energijo. Znižano vojaško porabo. Hitrejšo rast razvijajočega se sveta in s tem boljše izvozne trge ter naložbene priložnosti. A naj bodo ukrepi še tako dobri, bo notranja ameriška rast verjetno zaostajala za svetovnim gospodarstvom.
George Soros je predsednik Soros Fund Managementa . Njegova najnovejša knjiga, ki je izšla v letu 2008, ima naslov Reflections on the Crash (Pogledi na zlom).
